Sindikat Glosa - Prešernov dan

Prešernov dan

MMXXIII

Tradicionalni dogodek v počastitev slovenskega kulturnega praznika, 7. 2. 2023, točno opoldne, Prešernov spomenik na Prešernovem trgu v Ljubljani

V glavni vlogi: HANA RADILOVIČ, delavka v medijih / kulturi

Prvič tudi javni nastop skupaj s predstavniki sindikata Zasuk

JAZ SEM HANA, DELAVKA V KULTURI! /Poslanica Sindikata Glosa na predvečer slovenskega kulturnega praznika/

Sem Hana in danes bi z vami delila nekaj spoznanj o delu v kulturi. Začela bi z dokaj nepričakovanim virom navdiha za razmislek. Četudi se mi je med študijem pogosto spalo med prebiranjem obširnega etnološkega gradiva z različnih koncev Slovenije, si skušam vzeti čas, da v vsakem zame novem kraju poskušam razumeti lokalno identiteto in življenjski slog. Predlani sem med obiskom muzeja planšarstva v Stari fužini blizu Bohinjskega jezera v eni od vitrin naletela na pesem Franca Cvetka. Stihi, s katerimi je pozdravil goste na prireditvi Kravji bal leta 1964, ponujajo nekaj nepričakovanih vzporednic s stanjem in vzdušjem na področju kulture danes.

Časopis nam večkrat piše

da hribovcem se davek briše

Pa greš v Radoljco na poizvedbo

kako je zdaj s to novo uredbo

Tiho ti povedo na ušesa

kot planšar ne dobiš regresa

oddaš le mleko in živino

zato si pa ob pokojnino

Tako po družbi je obsojen

kdor je pod svojo streho rojen

Če pa kaj o davku vprašaš

pravjo da se slab obnašaš

Ker si vajen discipline

poslušaš in požeraš sline

Smo ti znižal na vrtove

mal pa dvignil na gozdove

Da ne prideš iz navade

plačaš le mal več doklade

pri planšarjih je že stara praksa

kar davk pusti pobere taksa

/…/

Planšar grunta kaj bi pred smrtjo

al bi se s turizmom al z obrtjo

Da dajatve bi odbijal

in za silo streho šival

na starost se težko uveljaviš

ker nis priznan in le šušmariš

če začneš pa kaj s turizmom

začno strašit z urbanizmom

Tako da planšar nima sreče

prav povsod ta kratko vleče

Delo v kulturi, medijih in nevladnem sektorju je za mnoge, ki se v njem udejstvujemo, negotovo in slabo plačano. Pogodba o zaposlitvi je redkost, za marsikateri poklic neobstoječa, nekateri pa se pogodbene vezanosti iz različnih razlogov izogibajo. Tako moje lastne izkušnje kot izkušnje vrstnikov in starejših kolegov so, seveda, zapletene, slika ni nikoli črno-bela. Je pa jasno, kdo ima od takega stanja korist in kdo moč, da se to spremeni. Korist imajo institucije in organizacije, ki na ta način varčujejo, korist imajo tudi vplivni posamezniki, ki jim vloga mojstra omogoča izkoriščanje t.i. vajencev. A ta korist je kratkoročna, ker s takim odnosom do delavk in delavcev v kulturi dušijo njihov potencial in jih ohranjajo zgolj na robu preživetja, s tem pa ogrožajo dolgoročno korist družbe. Moč in interes za spremembo v svojih rokah držita predvsem dva akterja: država in delavci sami.

Zaradi odvisnosti od selektivnih javnih sredstev v kulturi in sočasnega odpora do vplačevanja v javne blagajne ob nizkih prihodkih je odnos delavk in delavcev v kulturi do države poln protislovij. Zapleten je tudi naš odnos do samih sebe: nadenemo si različna poimenovanja, kot so ‘ustvarjalka’, ‘kulturnica’, ‘samostojna umetnica’ – vse samo, da se razlikujemo od ostalih DELAVCEV. Ne glede na to, ali menimo, da so kulturne dejavnosti iznad ostalih, smo v končni fazi razlaščeni vsega, razen lastne delovne sile, in nimamo izbire, kot da jo prodajamo – enako kot vsi drugi delavci. Od družbenega dogovora pa je odvisno, pod kakšnimi pogoji jo bomo prodajali. V kulturi si lahko naredimo največjo uslugo s tem, ko se kot delavke in delavci združujemo ter se tako vključujemo v dogovarjanje o lastni usodi!

Hana Radilovič, delavka v kulturi

ZASUK - SINDIKAT ZA USTVARJALNOST IN KULTURO: Izjava / govor za 8. februar 2023

Osmega februarja smo že vajeni standarne državne folklore, ko se kulturi nameni nekaj slavnostnih besed. Državniki se v najboljših kostumih prikažejo v elitnih ustanovah, prebere se nekaj zimzelenih sonetov, podeli nekaj priznanj in na dolgo govoriči o pomenu kulture za obstoj naroda. A tovrstne kulturne prireditve ne naslavljajo množic. Ne naslavljajo delavcev in delavk, ki so nosilci vsega, kar lahko definiramo kot kulturo, pač pa naslavljajo kulturo kot abstraktno vrednoto, ločeno od naših življenj. Če se v tej državni folklori dejansko pojavi človek, pa nam je ta predočen kot nekakšno mitološko bitje, umetnik, ki ločeno od množic ustvarja v čisti duhovni ekstazi.

Čemu služi vsa ta kulturniška mitologija?

Kot prvo nas, delavce, ločuje v različne kategorije: na kulturne in nekulturne, ustvarjalne in neustvarjalne, nadarjene in nenadarjene … Zamegli nam torej preprosto dejstvo, da je vsako delo ustvarjalno. Ustvarjalci kulturnih izdelkov nikakor nismo posebna vrsta ljudi, ki deluje ločeno od ostalega delavstva, pač pa smo del enakih proizvodnih procesov in si delimo enake usode. Kulturniška mitologija želi potegniti črto med oblikovalcem in prodajalcem, med igralcem in tehnikom, glasbenikom in šoferjem, mi pa dobro vemo, da si vsi delimo enake temeljne interese.

Kulturniška mitologija želi nas, ki delamo v kulturno-ustvarjalnem sektorju, prepričati, da sploh nismo delavci. Državniki nas kitijo z nagradami, pohvalami in odličji, pri čemer našega dejanskega dela sploh ne vidijo. To, kar je čisto navadno delo, oni razglašajo za ustvarjalnost. V njihovem svetu se delavnici ne reče delavnica, ampak “laboratorij”, ali “inkubator”- prostor kjer se zadržujejo le ustvarjalni geniji. Za njih mi ne delamo, ampak “ustvarjamo”. In ker nam je dopuščeno ustvarjanje, se lahko pohvalijo, da živimo v demokratičnem in svobodnem okolju.

Vse to se priročno ujema z njihovimi miti o svobodnem trgu. Kajti po njihovi definiciji nismo delavci, pač pa sami svoji delodajalci - podjetja v eni osebi, ki med seboj tekmujemo na trgu. Nenehno nam vsiljujejo mišljenje, da je tekmovalnost v tem času neobhodna. S tem nam ne odrekajo le statusa delavca in pripadajočih delavskih pravic, pač pa tudi medsebojno solidarnost in sindikalno organiziranost.

Državni kulturniški miti imajo tako povsem praktično funkcijo: omogočajo izkoriščanje delavcev s strani kulturnih institucij, nevladnih organizacij, medijev in podjetij. Te ustanove so polne besed o izjemnosti in nadarjenosti, ne poznajo pa pojmov “bolniška”, “dopust”, “porodniška” ali “regres”… In kar je še huje: država z našo pomočjo uvaja in promovira tovrstno samo-izkoriščanje za celoten delavski razred. Vsem delavcem pripoveduje enake laži kot nam: “Kaj ti bo socialna varnost, če si nadarjen, iznajdljiv in ustvarjalen?”

Dobro vemo, da so vse to le puhlice tistih, ki hočejo preprečiti sleherno sindikalno organiziranje. Res je – tudi sami velikokrat pripomoremo k temu, saj zavoljo ljubezni do našega dela pristajamo na izkoriščevalske delovne razmere. A tega imamo dovolj!

Odločno zavračamo ideološko navlako, ki nam preprečuje, da si izborimo boljše življenjske pogoje. Zato smo danes tu, združeni v sindikatu ZASUK in povezani v sindikalno konfederacijo ZASUK - GLOSA, saj bomo le kot solidaren, močan in povezan kolektiv odprli vrata spremembam v kulturno-ustvarjalnem sektorju in drugih vse bolj prekariziranih področjih dela: od šolstva prek zdravstva do trgovine in še marsikje. Na nas je, da stopimo skupaj in z roko v roki dosežemo kvalitetno življenje za vse delavstvo!

Če smo že za kakšno kulturo, je to kultura, ki je prežeta z mednarodno delavsko solidarnostjo. Naj živi!

Delavski odbor Zasuka

BESEDE SO POCENI – DEJANJA ŠTEJEJO! /Odprto pismo Glose in Sviza, prebrano s strani Maje Sever na 37. recitalu Prešernove poezije ob slovenskem kulturnem prazniku; Prešernov trg v Ljubljani, 8. 2. 2023/

Kultura je najpomembnejši temelj obstoja vsakega naroda in države ter nezamenljivi del kakovosti naših življenj. Kultura je zadeva skupnosti in družbena vrednota, je torej vse, kar ljudje negujemo v svojem okolju, navadah, medsebojnih odnosih. Žal se nanjo večinoma pozablja, le pred vsakokratnim obeleževanjem slovenskega kulturnega praznika se oblastniki radi pokažejo v soju žarometov in se v všečnih govorih, s hvalo in obljubami dobrikajo kulturno-umetniški krajini.

Od visokoletečih besed, ki so izrečene enkrat na leto, imajo konkretni ljudje, ki skrbijo za razvoj umetnosti, za ohranjanje kulturne in naravne dediščine, za stati inu obstati slovenskega naroda in državnosti, bore malo. Gospodarske rasti in dobičkov oblastniki nočejo deliti z delavkami in delavci v kulturi, temveč, nasprotno, na njih še naprej varčujejo in terjajo, naj si dodatno zategnejo pasove, četudi je lukenj na teh že davno zmanjkalo. Pot zdrave kulturne politike se je končala, še preden se je začela. Zaposlene v kulturi se obravnava neenakopravno, za samozaposlene se navkljub nakazani skrbi zanje ne naredi nič, delavstvo se razslojuje in ostaja prezrto kot predlanski sneg.

K slabemu stanju v kulturi prispevajo tako neurejena kulturna politika kot neprimerna kulturna strategija in neustrezni kadrovski posegi v vseh delih kulture. Zaradi slabih delovnih pogojev so že dolgo ogroženi spomeniškovarstvena služba, mnoga gledališča, prenekateri arhiv, muzej in knjižnica – številne bi bilo treba zapreti, saj so po vseh varnostnih standardih povsem neprimerni in življenjsko nevarni tako za tam zaposlene kot za uporabnike oziroma obiskovalce. Že leta nasprotujemo zmanjševanju števila delavk in delavcev v kulturi, ki se zdaj kaže v resni kadrovski podhranjenosti zavodov in izčrpanosti tam zaposlenih.

Skrajni čas je, da prenehamo biti žrtve ideoloških in finančnih spopadov vsakokratnih oblastnikov. Skrajni čas je, da se slovenska (kulturna) politika pogleda v ogledalo ter pokaže fige nesocialni in plitki družbeni stvarnosti. Skrajni čas je za odpravo nesorazmerij v osnovnih plačah in uravnilovke v spodnjem delu plačne lestvice, za sanacijo podplačanosti strokovnega, umetniškega in tehničnega kadra, za dostojne poklicne in starostne pokojnine ter pomladitev slovenskega baleta, ter ostalih ansamblov, za odpravo krivic voznikom in knjižničarjem na bibliobusih, za zmanjševanje prekarizacije zaposlitev, za priznanje poklicne izobrazbe in ustreznega položaja delavca samozaposlenemu v kulturi, za ustrezno vrednotenje dela v celotnem kulturnem sektorju, za delu primerno zdravstveno oskrbo ustvarjalcev in za temeljno enakopravnost z drugimi dejavnostmi javnega sektorja.

In skrajni čas je, da se kulturo prepozna kot strateško naložbo. Z njeno ponovno rastjo in ob smotrnejšem upravljanju resorja se bodo povečali tudi letni proračunski prihodki, zato zahtevamo, da kultura postane prioriteta na vladni ravni in tudi v finančnem razrezu – če le želimo ustaviti nadaljnje pustošenje področja in hkrati zagotoviti slovenski državi in njenim prebivalcem prepoznavno identiteto, vitalno prihodnost ter, ne nazadnje, smisel in namen obstoja!