Zakon o medijih

Osnutku novele nasprotujemo.

Na spletnem mestu https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=10493 je bil dne 28. 06. 2019 objavljen predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih - ZMed (EVA 2019-3340-0008; v nadaljevanju: predlog). Pri pregledu predloga imetniki pravic po Zakonu o avtorski in sorodnih pravic (ZASP), združeni v sindikate, interesna združenja in kolektivne organizacije, ugotavljamo, da predlog sprememb zakona ne rešuje temeljnih težav, ki jih že več let opažamo in na katere smo že opozarjali. Še več: predlog skuša celo legalizirati kršitve, ki so evidentne pri nekaterih izdajateljih radijskih in televizijskih programov in bodo omogočile prevzem celotnega javnega medijskega prostora (medijski monopol) s strani nekaterih posameznikov. V nadaljevanju opozarjamo na bistvene pomanjkljivosti, ki jih obstoječi zakon in predlagane spremembe ne rešujejo, temveč težave celo poglabljajo.

 

1. Privatiziranje frekvenc kot javnega dobrega in omogočanje medijskega monopola 

• Predlagatelj pozablja, da so frekvence v prvi vrsti javno dobro, torej v interesu javnosti, in ne orodje za ustvarjanje zasebnih dobičkov. Zakonodajalec mora tako za interese javnosti poskrbeti pri oblikovanju pogojev za dodeljevanje javnih frekvenc in kasneje pri nadzoru nad uporabo ter tako preprečiti manipulacije s podeljenimi frekvencami. 
• Z uzakonitvijo možnosti mreženja radijskih programov predlog omogoča ustvarjanje medijskega monopola - večji izdajatelji so si po predhodnem izčrpavanju začeli prilaščati manjše izdajatelje radijskih programov. Tako imamo danes cca 70 od cca 90 frekvenc v rokah treh večjih pravnih oseb (INFONET MEDIA, d.d., SALOMON, d.o.o. Ljubljana, KOLMAR, d.o.o.) in njihovih povezanih družb. (V ponazoritev navedenega prilagamo sheme povezanih družb iz javno dostopnih virov – Bisnode/Gvin). Kot izhaja iz javno dostopnih virov, se briše meja tudi med do sedaj zgoraj navedenimi tremi ločenimi pravnimi osebami, saj so med seboj postale kapitalsko povezane. 
• Že več let opažamo, da so frekvence v prostem prometu med izdajatelji, da se prodajajo, dajejo v najem, ali pa brez preverjanja pogojev prehajajo v last novih pravnih oseb po univerzalnem pravnem nasledstvu družb ali celo le po kapitalski povezanosti. Mreženje radijskih programov ima tako dejansko za posledico združevanje programov (frekvenc) pri enem izdajatelju oz. pri z izdajateljem povezanih pravnih osebah, s čimer prihaja do kršenja načel zagotavljanja pluralnosti in raznovrstnosti medijev. Novi predlog pa sedaj predvideva celo uzakonitev možnosti združitve programov v mreži pod enim izdajateljem, kar vse kaže na interese po vzpostavitvi medijskega monopola s strani posameznikov.
• ZMed, kot tudi predlog sprememb ZMed, po podelitvi frekvence ne predvidevata možnosti sankcij za kasnejše neizpolnjevanje osnovnih pogojev, ki so zahtevani za pridobitev frekvence (eden pogojev za vpis v razvid medijev je ureditev razmerja s kolektivnimi organizacijami /KO/, s čimer se zahteva licenciranje uporabe avtorsko varovanih del, ki so ključni del programskih vsebin RTV programov, po vpisu v razvid medijev in pridobitvi frekvence pa ni sankcije, če izdajatelj RTV programov obveznosti do avtorjev oz. imetnikov pravic preko KO nima urejenih). V spremembah ZMed je tovrstne sankcije nujno potrebno predvideti.
• Najnovejši posel med večjimi izdajatelji je združevanje večjega deleža vsega slovenskega tiska, radijskih ter televizijskih programov pod eno pravno osebo. Predlog ZMed je očitno spisan za namen izvajanja tega posla, saj izrecno določa možnost združevanja teh dejavnosti.
• Nevarnost medijskega monopola: z medijskim monopolom posledično pride do velike nevarnosti za slabitev demokracije.
• Predlog ZMed sicer predvideva test javnega interesa (gl. 15. člen predloga: ministrstvo za kulturo ima s tem testom v presoji skladnost koncentracije v medijih z javnim interesom na področju medijev), ki pa je po našem mnenju neustrezen, saj se s horizontalno in vertikalno koncentracijo podjetij predlagani pogoji testa enostavno lahko obidejo.
• Predstavljena primerjalna analiza je neustrezna, saj predlog izpostavlja kot primere dobre prakse zgolj tri države (Avstrija, Estonija in Danska). Ustrezna primerjava bi morala zajemati vsaj 10 držav.
• Radijske mreže so že povsem uničile obveščanje o lokalnih dogodkih, kar je bil nekoč namen lokalnih medijev. Novice se sproti pripravljajo iz novic, objavljenih na STA (brez slehernih drugih novinarskih angažmajev), v prvi vrsti se uporablja glasba »hišnih« producentov, kar posledično lahko pripelje do vračanja denarja od avtorskih honorarjev in nadomestil za uporabo varovanih del nazaj k izdajatelju programa. Pred npr. 20 leti Slovenija ni poznala komercialnih radijskih mrež, avtorji pa smo takrat živeli veliki lažje in boljše. Sistem tako danes živi na račun slovenskih ustvarjalcev, avtorjev in oškodovanih imetnikov pravic.

 Možne rešitve:

• Zakon bi moral določiti strožje pogoje v primerih mreženja radijskih programov ali mreženje celo odpraviti, ne pa privatiziranja frekvenc celo legalizirati.
• Zakon bi moral zagotoviti uporabo podeljenih frekvenc v javnem interesu, saj so le te javno dobro. 
• Zakon bi moral onemogočiti prosto in nekontrolirano trgovanje s frekvencami.
• Zakon bi moral predvideti postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev, ki so predpisani za pridobitev frekvence, in predvideti sankcije z odvzemom frekvence v primerih, ko izdajatelj pogojev ne izpolnjuje več (eden od pogojev je zakonito delovanje z ureditvijo razmerja z avtorji).
• Predlagamo, da se radiodifuzni medij, ki s prihodki ne more pokrivati svojih stroškov (plače zaposlenih, elektrika, najemnina, KO …) izbriše iz registra. Na primer: radiodifuzni medij, ki izkazuje prihodke, dve leti zapored nižje od stroškov poslovanja, se izbriše iz registra medijev. Vse več je namreč slamnatih medijev, ki obstajajo samo zato, da se preko njih »poganjajo« programi drugih izdajateljev.

 

2. Skrivanje realnih prihodkov izdajateljev programov preko povezanih družb 

• Posamezni izdajatelj radijskih in televizijskih programov opravljajo več dejavnosti znotraj ene pravne osebe. Prihodek iz radijske dejavnosti se tako skriva znotraj prihodkov iz drugih dejavnosti oziroma preko povezanih družb; prihodek iz trženja oglasnega prostora se ustvarja preko drugih podjetij - tržnikov in ne preko izdajateljev radijskih programov.
• Izdajatelji nimajo objavljenih cenikov za oglasni prostor.
• Od realnega prihodka je odvisna višina nadomestil za plačilo avtorskih in sorodnih pravic ter drugih obveznosti izdajateljev radijskih in televizijskih programov. Interes izdajateljev je zato prikrivati realne prihodke iz radijske in/ali televizijske dejavnosti.

 Možne rešitve:

• Zakon bi moral izdajateljem predpisati omejitev dejavnosti in ustvarjanje prihodka izključno znotraj pravne osebe, ki je izdajatelj teh programov, oziroma uzakoniti zavezo prikazovanja celotnega prihodka, ustvarjenega s programom tudi preko tržnikov. 
• Zakon bi moral izdajateljem predpisati javno objavo cenika za trženje oglasnega prostora.
• V skladu z navedenim, prav tako nasprotujemo odpravi členov, ki prepovedujejo nezdružljivost dejavnosti z medijsko. Zakon bi moral predpisati predvsem nezdružljivost medijske dejavnosti z drugimi dejavnostmi, saj se sedaj v praksi dogaja, da nekateri izdajatelji opravljajo nezdružljive dejavnosti z medijsko, kar onemogoča preverjanje realnih prihodkov iz medijske dejavnosti (primer izdajatelja radijskega programa, ki pod isto pravno osebo ustvarja prihodke z gostinsko dejavnostjo, z dejavnostjo krematorija za male živali ipd.).
• Predlagamo uvedbo predplačila pravic kolektivnim organizacijam s strani medijev, ki uporabljajo zaščitene vsebine (poleg pogodbene ureditve razmerij s KO, da se zagotovi, da bo uporaba tudi dejansko plačana - finski model).

 

3. Uporaba slovenske glasbe – problem kvot

• Predlog predvideva zagotavljanje deleža slovenske glasbe v radijskih in televizijskih programih po številu uporabljenih del in ne več po času. Po našem mnenju gre za izigravanje sistema. Namen določitve deležev je v zagotovitvi slovenskega kulturnega izraza in dostopa slovenske kulturne ustvarjalnosti do poslušalcev preko javnih frekvenc. 
• V obrazložitvi predloga sprememb ZMed je glavni argument štetja deleža slovenske glasbe po številu uporabljenih del lažje zagotavljanje deležev slovenske glasbe. Izdajatelji skušajo izigrati sistem s predvajanjem kratkih odsekov, ki v skupni količini ne zagotavljajo niti 6 % celotnega oddajanega časa. Izdajatelji so dolžni natančno beležiti uporabo varovanih del in posredovati sporede predvajane glasbe (tuje in slovenske) kolektivnim organizacijam v skladu z ZKUASP in, na podlagi določil obstoječega zakona, tudi na AKOS. Nobena težava torej ni slediti slovenski glasbi po času, gre za očitno izkazan namen, da se določilo zakona o deležu slovenske glasbe izigra. Namen sprejema 86. člena in kasneje 86. a člena Zakona o medijih je bil povečanje deleža oddajnega časa, ki bo na voljo za glasbo slovenskega izvora (gl. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, 02. 02. 2005, EVA: 2005-3511-0009, str. 12), in ne deleža glede na število predvajanih skladb, kot to določa sedanji predlog sprememb. Predlog spregleda, da se delež predvajane slovenske glasbe lahko nanaša le na oddajni čas oz. na časovno komponento, nikakor pa ne na število predvajanih skladb v radijskih in televizijskih programih. Namen umestitve deleža slovenske glasbe v dnevni čas predvajanja je zagotavljanje večje dostopnosti slovenske glasbe. S tem ukrepom (s to spremembo) je ZMed v preteklosti želel omogočiti, da je medijski prostor odprt za predstavljanje slovenske glasbene ustvarjalnosti oziroma da se na javnih frekvencah slovenskih radijskih postaj v vsakem trenutku poslušanja lahko sliši slovenska beseda (tako tudi opomba k predlogu 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, številka 0070-18/2015, Ljubljana, z dne 11. 11. 2015, EVA: 2013-3340-0029, s katerim se je uveljavil 86. a člen ZMed). Opisani namen zakona kot zagotavljanje slišanja slovenske besede je mogoče zagotoviti zgolj z deležem, merjenim v času, in ne v številu predvajanih skladb. 
• Z opredelitvijo deleža slovenske glasbe kot števila predvajanih slovenskih skladb gre očitno za nasprotovanje osnovnemu namenu 86. in 86. a člena ZMed. Pri tem opozarjamo, da je navedeno določilo Zmed že sedaj nemalokrat kršeno. V sporedih predvajanih del, ki jih kolektivnim organizacijam posredujejo izdajatelji radijskih programov, se namreč s strani določenih radijskih programov že sedaj pojavljajo primeri, ko radijski programi uporabljajo slovensko glasbo v deležu manj kot 5 % oddajanega časa radijskega programa, poročajo pa o številčno obsežnejši uporabi krajših glasbenih posnetkov (do 15 sekund), ki so prijavljeni kot slovenska glasba. V letu 2018 je bilo med radijskimi programi, ki kvote kršijo, 18 od 55 različnih programov.
• Nespoštovanje kvot uporabe slovenske glasbe pomeni socialno in ekonomsko ogroženost slovenskih avtorjev in drugih imetnikov pravic. Predlog z uvedbo štetja slovenske glasbe po številu odpira vrata zlorabam, ko se v dejanski časovni komponenti slovenska glasba ne bo predvajala oz. se bo še drastično znižala. Opažamo, da so nadomestila za slovenske glasbene izvajalce zaradi nespoštovanja kvot in zmanjšanja predvajanj slovenske glasbe od leta 2014 do 2018 padla za kar 31 %, posledično se je delež nadomestil tujim imetnikom pravic sorazmerno povečal!
• ZMed je seme, zemlja, voda in sonce obstoja slovenske besede in kulture. Zato bi morali biti v tem zakoni vsi predlogi temu bistvu tudi podrejeni!

 

4. Nasprotujemo znižanju sankcij za kršitve po ZMed

Že sedaj izdajatelji na vse načine skušajo obiti zakonske obveznosti. Znižanje sankcij bo sankcijam odvzelo osnovni – preventivni namen sankcioniranja. Kršiteljem se namreč splača trpeti postopke in plačevati minimalne kazni, ki nikakor ne odvračajo od nezakonitosti in škodljivega ravnanja.

Opustitev nadzora v preteklosti je privedla do popolnega razkroja na področju radijskih medijev, do nekontroliranega prevzemanja postaj, frekvenc, tihega monopoliziranja, kot posledice izčrpavanja s strani večjih izdajateljev (mrež), katerim manjši niso uspeli konkurirati. Tako smo dobili medijsko enoumje in ogromne mreže, ki kršijo pravila in delujejo prek povezanih družb. Pravna oseba, ki je izdajatelj programa in nosilec dovoljenja, bi morala biti odgovorna za svoje početje in bi morala to dejavnost opravljati vestno in kot edino dejavnost. Zagotoviti je potrebno transparentnost v primeru več lastnikov, razkritje dejanskih lastniških in upravljavskih struktur ...

  

5. Zaključek

Zaradi zgoraj izpostavljenih dejstev nasprotujemo predlogu sprememb ZMed in pripravljavcu predlagamo, da pripravi nov predlog, ki bo upošteval navedene predloge možnih rešitev, da slovenski ustvarjalci ne bodo spet izigrani.

 

Podpisniki:

Zveza sindikatov vseh glasbenikov Slovenije (ZSVGS), zanjo DUŠAN ZORE

Glosa SKG – Sindikalna konferenca glasbenikov (GLOSA SKG), zanjo mag. ANDREJ SRAKA

Glosa – Sindikat kulture in narave Slovenije (SINDIKAT GLOSA), zanj MITJA ŠUŠTAR

Združenje fonogramske industrije Slovenije (ZFIS), zanj DARJO ROT

SiPA – Združenje za zaščito interesov glasbenih založnikov-gospodarsko interesno združenje (SiPA GIZ), zanj IGOR IVANIČ

ZIP – Združenje imetnikov pravic Slovenije (ZDRUŽENJE ZIP), zanj DARJO ROT

IPF – Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, k. o. (IPF), zanj VILJEM MARJAN HRIBAR

 

 

Prošnja za sestanek

From: Viljem Marjan Hribar

Date: 14 October 2019 at 13:21:31 CEST

To: Eva Zorko, Zoran Poznič

Subject: Prošnja za termin sestanka - Zmed

Spoštovani,

v skladu z dogovorom na sestanku pri ministru za kulturo g. Zoranu Pozniču dne 30. 9. 2019, na katerem so bili prisotni še ga. Eva Zorko, Darjo Rot, Jani Novak, Saša Lušić in Viljem Marjan Hribar, vam v nadaljevanju pošiljamo ključne točke, ki jih smatramo za odločilne pri obravnavi predloga sprememb Zakona o medijih in v zvezi s katerimi vas prosimo za ureditev termina za sestanek z gospo državno sekretarko Ministrstva za kulturo dr. Tanjo Kerševan Smokvina.

Bistvene točke, ki jih želimo osvetliti: 

1. Privatiziranje frekvenc kot javnega dobra in omogočanje medijskega monopola

  Možne rešitve:

• Zakon bi moral določiti strožje pogoje v primerih mreženja radijskih programov ali mreženje celo odpraviti, ne pa privatiziranje frekvenc celo legalizirati.
• Zakon bi moral zagotoviti uporabo podeljenih frekvenc v javnem interesu, saj so le te javno dobro.
• Zakon bi moral onemogočiti prosto in nekontrolirano trgovanje s frekvencami.
• Zakon bi moral predvideti postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev, ki so predpisani za pridobitev frekvence in predvideti sankcije z odvzemom frekvence v primerih, ko izdajatelj pogojev ne izpolnjuje več (eden od pogojev je zakonito delovanje z ureditvijo razmerja z avtorji).
• Predlagamo, da se radiodifuzni medij, ki s prihodki ne more pokrivati svojih stroškov (plače zaposlenih, elektrika, najemnina, KO…) izbriše iz registra. Npr.: radiodifuzni medij, ki izkazuje prihodke, ki so dve leti zapored nižji od stroškov poslovanja,  se izbriše iz registra medijev. Vse več je namreč slamnatih medijev, ki obstajajo samo zato, da se preko njih »poganjajo« programi drugih izdajateljev.

 2. Skrivanje realnih prihodkov izdajateljev programov preko povezanih družb

 Možne rešitve:

• Zakon bi moral izdajateljem predpisati omejitev dejavnosti in ustvarjanje prihodka izključno znotraj pravne osebe, ki je izdajatelj teh programov oziroma uzakoniti zavezo prikazovanja celotnega prihodka ustvarjenega s programom tudi preko tržnikov.
• Zakon bi moral izdajateljem predpisati javno objavo cenika za trženje oglasnega prostora.
• V skladu z navedenim prav tako nasprotujemo odpravi členov, ki prepovedujejo nezdružljivost dejavnosti z medijsko. Zakon bi moral predpisati predvsem nezdružljivost medijske dejavnosti z drugimi dejavnostmi, saj se sedaj v praksi dogaja, da nekateri izdajatelji opravljajo nezdružljive dejavnosti z medijsko, kar onemogoča preverjanje realnih prihodkov iz medijske dejavnosti (primer izdajatelja radijskega programa, ki pod isto pravno osebo ustvarja prihodke z gostinsko dejavnostjo, z dejavnostjo krematorija za male živali ipd.).
• Predlagamo uvedbo predplačila pravic kolektivnim organizacijam s strani medijev, ki uporabljajo zaščitene vsebine (poleg pogodbene ureditve razmerij s KO, da se zagotovi, da bo uporaba tudi dejansko plačana - finski model).

3. Uporaba slovenske glasbe – problem kvot  

• Predlog predvideva zagotavljanje deleža slovenske glasbe v radijskih in televizijskih programih po številu uporabljenih del in ne več po času. Po našem mnenju gre za izigravanje sistema. Namen določitve deležev je v zagotovitvi slovenskega kulturnega izraza in dostopa slovenske kulturne ustvarjalnosti do poslušalcev preko javnih frekvenc. Dogaja se, da izdajatelji programov v svoj program dodajajo le nekajsekundne posnetke, ki jih štejejo kot slovensko produkcijo. Dejansko pa po času ne dosegajo niti 10% slovenske glasbe, čeprav zakon določa minimalno 20 %.

4. Nasprotujemo znižanju sankcij za kršitve po Zmed  

• Že sedaj  izdajatelji na vse načine skušajo obiti zakonske obveznosti. Znižanje sankcij bo sankcijam odvzelo osnovni preventivni namen sankcioniranja. Kršiteljem se namreč splača trpeti postopke in plačevati minimalne kazni, ki nikakor ne odvračajo od nezakonitosti in škodljivega ravnanja.

 

Vljudno vas prosimo za določitev termina sestanka in vas lepo pozdravljamo.

GLOSA - SINDIKAT KULTURE IN NARAVE SLOVENIJE

ZDRUŽENJE FONOGRAMSKE INDUSTRIJE SLOVENIJE

IPF, k.o.