Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju

Samozaposlenim na področju kulture se mora priznati bolniško nadomestilo od prvega dne zadržanosti od dela!

Zaposlenim delavcem nadomestilo od prvega do 30. dneva zadržanosti izplačuje delodajalec, medtem ko samozaposleni v kulturi delodajalca nimajo (ne zaposlujejo nikogar razen sebe). Takšno stanje izvira iz dejstva, da se umetniška in specializirana dela v kulturi lahko izvaja le osebno, v skladu s priporočilom ILO R198 o delovnih razmerjih iz leta 2006 pa se takšen ustvarjalec šteje za delavca in mu pripadajo delavske pravice. Torej bi mu moralo pripadati tudi tovrstno upravičenje.

Zadnja novela Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Zujik-F, Ur. l. RS, št. 68/2016) je v 10. členu (z uvedbo novega, 82. b člena Zujika) smiselno že pripoznala samozaposlenega za delavca. Prav je, da to storí tudi zgornji predpis.

Neprimerno je, da se samozaposlenim, ki ne zaposlujejo tretjih oseb, omejuje pravica do bolniškega nadomestila. Tovrstna diskriminacija že takó slabó pravno in socialno zaščitenih in ekonomsko prikrajšanih, ki morajo delati, četudi so bolni, je povsem neupravičena. Samozaposleni, ki zaradi bolezni sploh ne morejo ustvarjati, pa izgubijo celo naročnike in dohodek, ne da bi za to prejeli kakršnokoli nadomestilo. Zato v okviru socialnega dialoga in javne razprave predlagamo, da se neutemeljeno razlikovanje med ljudmi, zavarovanimi na podlagi delovnega razmerja, in drugimi, ki so zavarovani kot samozaposleni, a so vendarle v prvi vrsti delavci, iz te sistemske ureditve dokončno odstrani.

Datoteke

Pobuda Glosa/Suki (14. 03. 2017)