Klobuk
2014
Glosino pokriválo 2014
Spodobi se in pravično je, da – če koga povabiš in ta pride – se mu najprej zahvališ (»Hvala, drage gledalke in drugi gostje, počaščeni smo zaradi vašega obiska!«) in potem še kaj pametnega povéš (recimo, v življenju ne doživljamo samo vrhov, važno je zdravje, predsednik Glose 'ma vas rad in podobno).
Tukaj bi se moral začeti moj dobro naučen protestniški nagovor. Žal so današnji protesti odpadli, tako da sem ga moral popolnoma spremeniti. Ker ga ne znam na pamet, ga bom prebral.
Še pomnite, tovariši, kako smo pred enim letom govorili, da je kultura vesela?! Radováli smo se rojstva, imeli smo radi simpatične in prijazne osebke, govorili smo o samih prešernih rečeh: o bakterijah, oljni repici, znanosti, morali; in celo o umetnosti. Verjeli smo Mirsadu Begiću, ki je veselo vzkliknil: »Kultura je vse!«
Letos pa so časi resni. Ljudje so resni, plače so resne, položaj nasploh je resen, vreme je resno. Tudi kultura je resna. Oblast je še vedno ne mara, namenja ji najmanj med vsemi resorji, čeprav nas je ravno ona postavila na zemljevid.
In tudi konec leta je resno blizu, vsakič prej pride. Zato že na samem začetku končujem z resno predsednikovo novoletno poslanico:
»Minilo je leto zelo intenzivne dejavnosti. Ne moremo pozabiti na težke občutke zaradi poplav, ki so nas prizadele. Za našo državo je bil to udarec, katerega posledice bomo dolgo čutili. Vendar pa solidarnost ljudi priča o trdnosti naše skupnosti in učinkovitosti sistema. To potrjuje našo moč in krepí zaupanje v prihodnost.
Delavci znajo izbrati prave ljudi, tiste, ki lahko izražajo njihove in družbene interese. Zavoljo premajhnega poznavanja pravic in dolžnosti pa še vedno ne sodelujejo docela pri odločanju, zlasti, ko gre za izobraževanje, znanost, zdravstvo, kulturo. Zato nas čakajo resne naloge v boju za učinkovito delovanje sistema in za to, da ga obvarujemo deformacij, ki mu grozijo.
V gospodarskem razvoju smo letos dosegli vrsto pomembnih rezultatov. Dejavnost je potekala bolj dinamično kakor smo načrtovali. Povečala se je produktivnost dela, čeprav ne dovolj. Zboljšale so se življenjske in delovne razmere. Vrednost dosežkov je toliko večja, ker smo jih ustvarili v letu resne gospodarske krize in katastrofalnih naravnih nesreč.
Vzroki za težave so v neugodnih mednarodnih razmerah, so pa tudi posledica naših napak in slabosti. Ni potrebne organiziranosti in učinkovitosti pri uresničevanju sistemskih rešitev in ekonomske politike. Ljudje ne uresničujejo sklepov in dogovorov. Pred nami so velike naloge. Za njihovo izpolnitev so najbolj odgovorni vsi naši delovni ljudje.
Odgovornost mora biti konkretna. Ne more vsakdo odgovarjati za vse. Poskrbeti moramo, da bomo vedeli, kdo za kaj odgovarja. Da bi to dosegli, moramo imeti konkreten in jasen načrt, v katerem bo vsakdo našel svoje mesto in naloge, od najvišjih organov do množičnih občil. Z eno besedo: za dosego ciljev je treba najširše mobilizirati.
V letu, ki se končuje, se položaj v svetu ni izboljšal. Ni napredka v popuščanju napetosti. Posebej želim poudariti, da je za prihodnost velikanskega pomena nova mednarodna gospodarska ureditev. Zadnji čas je, da razvite države spoznajo, da je napredek odvisen od novih demokratičnih odnosov v gospodarskem sodelovanju.
Prihodnje leto ne bo láhko. Zahtevalo bo resna odpovedovanja. Zato se obračam na vas, da vsakdo stori tisto, kar je njegova dolžnost. Naj bo to zares leto velike aktivnosti in varčevanja, največje discipline in odgovornosti. Našim ljudem, naši mladini in vsem občanom naše države pošiljam najprisrčnejše novoletne čestitke.«
PREDSEDNIK TITO, novo leto 1980
(dobesedno izpisano iz »Titove poslednje bitke«, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1981, II. izdaja; uredil Miro Poč)
Zdaj pa k letošnjemu klobuku. Da ne bomo prehitro ugotovili, ali je klobuk moški ali ženski, bomo ugibali srednjespolno. (Kdor prvi ugane, seveda dobi nagrado.)
Torej: kdo je pokriválo Sindikata kulture in narave Slovenije 2014?!
Prvi namig: pokriválo se je rodilo že v prejšnjem tisočletju. Je že kdo uganil? Ne?
Drugi namig: pokriválo kaže manj kot ima. Let.
Tretji namig: pokriválova osebnost se je kalíla še pred letom 1986, ko je začelo – vsaj posredno – delati za sindikate, v Temeljni organizaciji združenega dela Delavska enotnost. Pred tem je deset let izmenjavalo delo in sredstva v Gostinskem podjetju Šestica, v tajništvu samoupravnih organov in v tajništvu direktorja.
Deset let je bilo pokriválo v Delavski enotnosti, ki je takrat spadala pod časopisno podjetje Delo. Deloválo je tudi v tajništvu redakcij drugih edicij: Revija za razvoj, Delavec v obrti, Vzajemnost in Utrip. (Mimogrede: takrat je Delavsko enotnost na dom prejemal še vsak član sindikata.) Še zmeraj ne veste? Čudno …
Četrti namig: ko je Enotnost tako in drugače potoníla, po stečaju TOZD-a in kasneje še ČZP Enotnost, je bilo pokriválo dve leti na zavodu za zaposlovanje. A kljub temu ni bilo brezposelno: delalo je pogodbeno – 30 procentov za Sindikat delavcev v kulturi in 70 procentov za Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Ustvarjalo je v tajništvu izvršnega sekretarja za področje soupravljanja in službe za izobraževanje.
Peti namig: tudi po sklenitvi redne pogodbe o zaposlitvi (šele v letu 1998) je štiri leta garálo za Zvezo in za Sindikat delavcev v kulturi, ki si je ravno leta 1998 nadel novo ime: Glosa. Od leta 2002 naprej je bilo pokriválo samo še za Gloso.
Šesti namig: pokriválo ni modrovalo v prazno, ampak je učinkovito opravljalo svoje poslanstvo. Deset let je bilo med sodniki porotniki na Delovnem in socialnem sodišču, kjer se je soočalo s tragičnimi zgodbami članov sindikata
Sedmi namig: pokriválo je pri sindikalnih posebnežih presegalo nasprotja, da ga še danes spoštujejo. (Čeprav mi je pokriválo skromno povedalo, da je zgolj skrbelo, da bi sindikalno delo potekalo nemoteno.
Osmi namig: pokriválo je jezne člane z umirjenostjo in treznostjo prepričevalo, da niso izstopili ali prestopili v prijateljski, konkurenčni ali sovražni sindikat. Večina jih je še danes pri nas.
Deveti namig: pokriválo je bilo, je in bo Glosino. Pokriválo JE Glosa! Kar pomeni, da je kulturno. Kulturo je pililo že v osnovni šoli. Kot ustanovni član Društva PHS (Pionirski hišni svet) je pokriválo z denarjem, ki ga je zaslužilo z zbiranjem starega železa, postavilo gledališko predstavo. Občinstvo je preprosto navdušilo.
Deseti namig: pokriválo uživa v branju in pisánju. Obožuje gledališče. Zelo rado je med kulturnimi ljudmi. Lepo pozdravi in povpraša za počutje. Če počutja ni, ga naredí: s prijaznim nasmehom, znanim daleč okrog.
Enajsti namig: kot izvrsten tekač, kolesar in vsestranski športnik je pokriválo živ dokaz, da gresta kultura in šport skupaj.
Dvanajsti namig: seveda je pokriválo poročeno in ima otroke. In tudi vnuke, čeprav mu tega ne verjamejo. Kaže namreč manj kot ima. Let.
Trinajsti namig: Jožica Anžel.
Ja, ti si boš izbrala Glosin klobuk 2014 in si ga povéznila na glavo!!! Še prej pa malo Prešerna, konec koncev je tudi njegov praznik … Marko!
Danes so bili z nami in za nas:
Jože Jančar: je umetnik, ki igra na srednjeveško glasbilo oprekelj in ohranja slovensko dediščino. Glasba mu pooseblja duhovno poslanstvo človeka in narave, ki sta tako in tako eno. Igrá spontano, a kljub temu izbranemu občinstvu, ki ga intuitivno privlači. Rad piše in ustvarja na vse načine in je nasploh izjemno kulturen človek.
Anja Justin: je študentka 2. letnika arhitekture in že 16 let baletna plesalka. Neverjetno usklajene linije telesa in duha ne kažejo le, da je več kot uspešno zaključila Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani, ampak tudi, da pleše pogosto in povsod, kjer je prostor in čas za kvaliteto. Še posebej izvrstna je v vlogi hudobne sestre v baletu Pepelka.
Lucija Mlakar: je akademska glasbenica (diploma suma cum laude!), članica tria Amarilis. Že v prvem razredu si je zaželela za rojstni dan knjigo – tisto veliko, z naslovom Veliki skladatelji … Napisala je nekaj skladbic za klavir in violino, namenjenih svojim živalicam, jih podarjala dragim osebam okoli sebe in sanjala o čisto svojem koncertu, kar se ji je uresničilo pri 13 letih. Je profesorica violine v Glasbeni šoli Trebnje in v svoji glasbeni šoli Amarilis v Ljubljani. Pravi, da je dober učitelj tisti, ki spozna kvalitete v vsakem učencu in je hkrati njegov vzor in motivator. Ni večjega zadovoljstva kot imeti učence, uspešnejše od sebe!
Jan Bučar: je zvest Glosin član. Domá in v tujini šolan, odličen dramski igralec, z odmevnimi vlogami domá in v tujini, za otroke in odrasle. Je mojster igre tako na gledaliških deskah kot v filmu in tako zelo prepričljiv, da ne veš, ali sploh igrá. O njem ne gre zgubljati besed, dejanja in priljubljenost govorijo sama zase. Ženskam je neskončno všeč, ker je »kriminalno napet, romantično zasanjan in življenjsko odkrit v kaotični sedanjosti«. Moškim je manj všeč, ker so mu fovš.
Marjeta Gregorač: je igralka, ki jo vsi poznamo iz gledališča in številnih filmov. Najrajši je nastopala v vedrih vlogah, kakršen je tudi njen značaj. Malo je slovenskih igralk, ki so jih za igralske kreacije v filmu nagradili s puljsko areno. Med njimi je ravno Marjeta, ki je srebrno areno prejela za odlično odigrano vlogo Kozlevčarice v filmu Med strahom in dolžnostjo režiserja Vojka Duletiča. In to že na začetku svoje igralske kariere! V tistem času so deževale nagrade mladi igralki - od zlate ptice do priznanj na nacionalnem filmskem festivalu v Celju. Kljub vrtoglavim filmskim uspehom se je zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem in potem tri desetletja spretno krmarila med vlogami na filmu, televiziji in v gledališču.
Ksenija Kovač Romano: pa vam je ostala v spominu še od lanskega klobuka. Je vsestransko aktivna članica Sindikata Glosa SNG Opera in balet Ljubljana, ki resnično predano in s prijaznim pedagoškim pristopom prenaša znanje na mlade generacije plesalcev; je zelo uspešna sindikalna predstavnica za balet in povečuje članstvo ter bije bitke za poklicne pokojnine baletnih plesalcev. Je nasploh kolegica, ki si jo moremo zgolj želeti. Tudi današnji umetniki so njeno maslo.
Za prikaz omogoči zunanje piškotke
Vabilo na Glosin klobuk 2014 
